Delo (Ljubl.), Književni listi 16. jan. 2008, leto 50, št. 12, str. 19.
Kot pravi Nádas sam, je esej Lastna smrt napisal tako rekoč izven rednega delovnega časa, ker je v rednem delovnem času celih osemnajst let, s krajšimi prekinitvami, pisal Vzporedne zgodbe (Párhuzamos történetek, Jelenkor Kiadó, 2005). Zbirka dveh esejev Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja je bila v Nemčiji decembra 2006 na prvem mestu seznama najboljših knjig meseca nemške radijske in televizijske postaje Südwestfunk, ki ga sestavljajo na podlagi glasov dvaintrideset uglednih kritikov. Pričujoča eseja − kot tudi druga Nádaseva dela − zagotovo pustita sledove v nas vseh.
Berite pazljivo! Kje je zakopana »velika posoda naropanega zlata«?
<br />
»Enainpetdeset let mi je bilo, na vrhuncu svojih duhovnih in fizičnih moči, bi lahko rekel, če ne bi v hipu od tam zgrmel dol. Ni minil dan, ko si ne bi predstavljal svoje nasilne smrti, ko so me ubili ali pa sem se sam ubil, medtem ko sem le redkokdaj pomislil na to, da ne bi bil zdrav, saj sem vendar živel v tistem splošno razširjenem zmotnem prepričanju, da tesnoba ne pomeni opozorila za telo, temveč da je produkt duše, ki pa ga je mogoče obvladati.« (Lastna smrt, str.22-23)<br />
Lastna smrt je prvi izmed dveh esejev madžarskega misleca in literata Pétra Nádasa, ki bosta v teh dneh izšli v knjižni zbirki Beletrina. Gre za zgodbo pisatelja, ki so ga osemindvajsetega aprila leta 1993 reanimirali po srčnem infarktu. V zgodbi, zaradi katere bi skeptičen bralec hitro odložil knjigo s pomislekom na številne knjige, ki bolj ali manj uspešno opisujejo doživetja po vrnitvi s klinične smrti, avtor vodi bralca po poteh terre incognite kot pesnik Virgil v Dantejevi Božanski komediji. Péter Nádas − ime pisatelja, ime zaradi katerega je knjigo vredno prebrati. Péter Nádas, o čigar Knjigi spominov (1986) je po izidu zbirke v angleškem jeziku leta 1997 Susan Sontag izjavila, da je najboljši roman našega časa ter ena izmed najboljših knjig našega stoletja.<br />
Deset let po srčnem infarktu je Péter Nádas napisal filozofsko-literarno pisanje, dnevnik, izpoved o svojih doživetjih tistega dne, ko je dojel „…kakšne načrte je imel Rilke z nemimi angeli za našimi hrbti.«. Z vprašanjem ´lastne smrti´ (Eignen Tod) se je poglobljeno ukvarjal tudi M. R. Rilke v Knjigi bede in smrti, v uvodnem delu Zapiskov M. L. Briggeja in v pesmi V spomin grofu Wolfu von Kalckreuthu.<br />
Temelj Nádasevih literarnih besedil je samoopazovanje, kar je v eseju Lastna smrt toliko bolj poudarjeno, ker gre za dogajanje med disfunkcijo človeškega telesa: »…Moj intelekt z največjo možno preudarnostjo ocenjuje tisto, kar bi načeloma moral dojeti kot žalostno minevanje, saj ga z izkušnjami drugih ni mogoče več primerjati. Ni moglo biti tuzemeljski predmet, ki ga tudi iskal nisem, v katerem bi lahko občutil neskončno ekstazo, zanos, po katerem sem vselej neizmerno hrepenel v tistem svojem telesnem bivanju, ki sem ga delil z drugimi.«. Samorefleksija se kaže že pri oblikovalnem interesu, pri iskanju jezika za natančno jezikovno upodobitev izkustva v tistih treh minutah in pol, ko je bil avtor v komi. Skozi samorefleksijo procesa pisanja se razkriva nasprotje med nujo ter pogojnikom in celo nezmožnostjo popolnega sporočanja: »…ko bi v tem peklenskem hrušču mogel spraviti kaj iz ust.«, ampak apokaliptične zveri »…tako neusmiljeno hreščijo in tulijo, ker nočejo, da bi se dotolkel do tistih stavkov.«.<br />
Drugi esej v knjigi, z nekoliko nenavadnim naslovom Skrbna opredelitev kraja, je bil na Madžarskem objavljen v zbirki esejev Dnevnik iz zaledja (Hátországi napló, Jelenkor Kiadó 2006). Tudi ta esej kaže na sinkretičnost esejističnega in literarnega diskurza. V nasprotju z zgodbo o kozmosu individuuma v prvem eseju zbirke, se v pripovedi s podnaslovom Temeljito obhodimo edino divjo hruško razkriva mikro- in makrokozmos kolektiva. Časovni horizonti sedanjosti in mitičnega metaforičnega časa se prepletajo že v uvodu: „… Odkar živim v bližini te divje hruške, se mi niti premakniti ni treba, in že lahko vidim v daljave ali pa se ozrem v čas.«<br />
Po pravljičnem začetku o divji hruški, katere veje segajo v nebo, se literarni tekst začne s skoraj neopaznim prehodom prepletati s sociografijo neke majhne vasi, simboličnega kolektiva: »… vaščani, kadarkoli izustijo besedo vas, nimajo v mislih kraja z njegovim zemljepisnim imenom, ne, besedo vas razumejo v smislu sveta…«. Pripovedovalec se ozre daleč nazaj v zgodovino, vse do neolitika, preko časov Avstroogrske monarhije, preko obdobij, ko so v tej regiji živeli Rimljani, Kelti, Avari, Germani ter moravski, frankovski in slovanski naseljenci. Trdoživa skupnost ima s svojimi šibkostmi ima ohranjujočo moč v kolektivni brezosebnosti: »… tukaj življenje ni sestavljeno iz osebnih doživetij, ne iz odsevov zgodovinskega spomina, ne iz spominjanja in ne iz pozabljanja, temveč iz molčanja«. Se ves ta čas sploh kaj spreminja…? Menjajo se oblasti.<br />
Vprašanja svobode Nádas ne more obiti v nobenem delu. Obravnava vprašanja v tem eseju je prežeta z ironijo: »…politična svoboda je imela – in takega je tudi ohranila – v tem precej velikem koščku sveta drugačen pomen kot v drugih delih sveta.«. Vprašanje možnosti svobode pripovedovalec projicira na širšo geografsko okolje in ga umešča v zgodovinske razsežnosti. V teh krajih so »osvobojeni in povzdignjeni« le najbolj pokorni tlačani. Kolektivna iznajdljivost si seveda v vsakem zgodovinskem obdobju najde dejanja, ki pomenijo upor in skupnosti – morda tudi posamezniku – zagotovijo občutek svobode: »…Če sem okradel skupno gospodarstvo, sem se obnašal kot pogumen in svoboden človek, saj sem v imenu vseh poskrbel za njihovo moralno zadoščenje, za vse, kar so v imenu skupne lastnine zagrešili proti meni…«. Tako kot po pokristjanjevanju tukajšnji ljudje še dve stoletji častijo svoje stare bogove, tudi najbolj koreniti politični preobrati, ki naj bi s sabo prinesli gospodarske in družbene spremembe, ne spremenijo »… osnovne konstrukcije družbene zavesti…«.<br />
Péter Nádas je za svoja literarna dela prejel številne književne in državne nagrade. Za Knjigo spominov (1998) je v Avstriji dobil državno nagrado za evropsko literaturo, v Franciji pa nagrado za najboljši tuji roman leta 1998. Odlomek iz romana je v slovenščini objavljen v reviji Literatura, v prevodu Marjance Mihelič. V Sloveniji je Péter Nádas za delo Konec družinskega romana (Pomurska založba, 1999), ki ga je poslovenil Jože Hradil, prejel nagrado Vilenica. Leta 2003 je na Češkem prejel nagrado Franca Kafke.<br />
Nemška založba Rowohlt je leta 1999 za frankfurtski knjižni sejem v osmih knjigah izdala izbrana dela Pétra Nádasa. Revija The New York Times lansko leto novembra v obsežnem članku »Pisatelj, ki vidi zgodovino vedno v sedanjiku« predstavlja avtorja ob izidu nove zbirke „Ogenj in znanje” (Fire and Knowledge – Fiction and Esseys, 2007) in razpravlja o njegovem pristopu do obveznih moralnih vprašanj individualnega in kolektivnega spomina. Nádasevo literarno govorico lahko slovenski bralec spozna še iz Osmega pisma (Književni listi, 13. okt. 2003.) v prevodu Mladena Pavičića. Kratka zgodba Potem poleti sedeminpetdesetega, v prevodu Marjance Mihelič je objavljena v antologiji Vzvalovano Blatno jezero (Študentska založba 2003).<br />
Kot pravi Nádas sam, je esej Lastna smrt napisal tako rekoč izven rednega delovnega časa, ker je v rednem delovnem času celih osemnajst let, s krajšimi prekinitvami, pisal Vzporedne zgodbe (2006). Zbirka dveh esejev Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja je bila v Nemčiji decembra 2006 na prvem mestu seznama najboljših knjig meseca nemške radijske in televizijske postaje Südwestfunk, ki ga sestavljajo na podlagi glasov dvaintrideset uglednih kritikov. Pričujoča eseja − kot tudi druga Nádaseva dela − zagotovo pustita sledove v nas vseh.<br />
Berite pazljivo! Kje je zakopana »velika posoda naropanega zlata«?<br />
