Primorska srečanja, december 2012, št. 328-329, str. 55-61.
V dvajsetih letih prevajalskega dela skoraj ni bilo dneva, ko se ne bi soočila – bodisi pri lastni prevajalski praksi, pri poučevanju prevajanja, pri analiziranju prevodov ali v zasebnem življenju – s prevajalskim »problemom« prevedljivosti in neprevedljivosti slovenskih besed in besednih zvez v madžarščino ali madžarskih v slovenščino. Postojnska jama je konec osemdesetih, ko sem prvič prišla v Slovenijo, bila še skoraj neokrnjena in izrazi za različne pojave kraškega sveta, npr. za kraško polje, doline so bili tudi nam tujcem na Poletnem seminarju slovenskega jezika, književnosti in kulture domači, saj so jih tuji narodi, med njimi tudi Madžari prevzeli, od Slovencev. Tudi človeška ribica, če jo gledamo z vidika prevajanja v tuj jezik, je kulturnospecifični izraz, ki spada v podkategorijo endemi v kategoriji zemljepisnih realij. Pri prevodu leksema »mandrač«, ki ga uvrščam med geografske realije, v podkategorijo objektov, ki jih je ustvaril človek v naravi, seveda ne najdemo ekvivalenta v madžarščini. To so primeri, ko se prevajalec mora odločiti za prevajalsko strategijo in izbrati orodje, ustrezen prevajalski postopek, da ohrani sporočilno vrednost besedila v ciljni kulturi, oziroma uspešno kompenzira izgube, ki nastajajo s prevodom.
<br />
Júlia Bálint Čeh<br />
Na meji med prevedljivostjo in neprevedljivostjo – madžarski kulturnospecifični izrazi v slovenskih literarnih prevodih<br />
V dvajsetih letih prevajalskega dela skoraj ni bilo dneva, ko se ne bi soočila – bodisi pri lastni prevajalski praksi, pri poučevanju prevajanja, pri analiziranju prevodov ali v zasebnem življenju – s prevajalskim »problemom« prevedljivosti in neprevedljivosti slovenskih besed in besednih zvez v madžarščino ali madžarskih v slovenščino. Postojnska jama je konec osemdesetih, ko sem prvič prišla v Slovenijo, bila še skoraj neokrnjena in izrazi za različne pojave kraškega sveta, npr. za kraško polje, doline so bili tudi nam tujcem na Poletnem seminarju slovenskega jezika, književnosti in kulture domači, saj so jih tuji narodi, med njimi tudi Madžari prevzeli, od Slovencev. Tudi človeška ribica, če jo gledamo z vidika prevajanja v tuj jezik, je kulturnospecifični izraz, ki spada v podkategorijo endemi v kategoriji zemljepisnih realij. Pri prevodu leksema »mandrač«, ki ga uvrščam med geografske realije, v podkategorijo objektov, ki jih je ustvaril človek v naravi, seveda ne najdemo ekvivalenta v madžarščini. To so primeri, ko se prevajalec mora odločiti za prevajalsko strategijo in izbrati orodje, ustrezen prevajalski postopek, da ohrani sporočilno vrednost besedila v ciljni kulturi, oziroma uspešno kompenzira izgube, ki nastajajo s prevodom.<br />
P. Newmark (1988) razlikuje med kulturnimi predmeti in kulturnimi besedami, pri tem pa po zgledu E. A. Nide in C. R. Taberja (1969) izhaja iz tega, da razlike pravzaprav obstajajo v zunajjezikovnih realnostih izvirne in ciljne kulture, ki imajo poseben pomen za pripadnike dane kulture. A. Chesterman (1997) uporablja termin kulturno vezan izraz. Po pojmovanju E. M. Vereščagina in V. G. Kostomarova (1973) se termin realija lahko nanaša na predmet ali pojav in na poimenovanje predmeta ali pojava, značilnega za določeno jezikovno skupnost. Madžarska prevodoslovka Kinga Klaudy v knjigi Uvod v prakso prevajanja, ki je temeljna literatura za vse madžarske prevajalce, klasificira realije po zgledu bolgarskih raziskovalcev S. Vlahova in S. Florina. Vlahov in Florin realije uvrstita v tri glavne kategorije:<br />
1. zemljepisne realije (zemljepisni pojavi, objekti, endemi),<br />
2. narodopisne realije (realije v vsakdanjem življenju, npr. jedi, pijače, realije v zvezi z opravljanjem dela, poklica, umetnost in kulture, etnične realije, merske in denarne enote),<br />
3. realije družbenega in političnega življenja (uprava, organi oblasti, politično življenje, vojaške realije).<br />
Klaudyjeva tej klasifikaciji dodaja še zgodovinske dogodke in religiozne rituale ter realije iz urbanega življenja. Pri opredelitvi pojma in uporabi termina realija so prevodoslovci zelo različnega mnenja.<br />
V tej razpravi sinonimno uporabljam termine realija, kulturno vezan izraz ter kulturnospecifični izraz pri pojmih, ki so še posebej vezani na izhodiščno kulturo in je za njihovo razumevanje pomembno poznavanje dane kulture. Ameriški teoretik Lawrence Venuti razlikuje med podomačitvenim prevajanjem (domestification), ko gre predvsem za prilagajanje tujega diskurza ciljni kulturi, in potujitvenim prevajanjem (foreignization), v smislu večjega poudarjanja razvidnosti izhodiščne kulture in njenih značilnosti. Prevajalce celo poziva naj uporabljajo potujitvene prevajalske strategije, naj ohranjajo kulturno posebne, drugačne in tuje elemente namesto podomačenih. Vsekakor se prevajalec pri prevajanju kulturnospecifičnih izrazov mora odločiti med dvema strategijama, hkrati pa o besedilu razmišljati celostno.<br />
Prevajalec posreduje med dvema družbeno-kulturnima in jezikovnima sistemoma. Z uvajanjem določenih elementov povečuje razvidnost odnosov v besedilnem svetu, s čimer ciljnim bralcem ta besedilni svet približuje in jim tako pomaga pri razumevanju besedila (Ožbot, 2006, 14). Prevajanje kulturnospecifičnih elementov besedila tako zahteva preseganje omejitev enokulturne perspektive.<br />
Pri realizaciji izbrane prevajalske strategije Kinga Klaudy, Krisztina Mujzer-Varga in Zsuzsa Valló opredeljujejo različne prevajalske postopke, ki se včasih pomensko prekrivajo, drugič spet medsebojno razlikujejo. Zgledujoč se na njihovo klasifikacijo in na osnovi svojih dosedanjih raziskav pri prevajanju madžarskih realij v slovenskih prevodnih besedilih razlikujem med naslednjimi prevajalskimi postopki: prenos (Alföld – Alföld), prenos z morfološkimi spremembami (csángó – Čango), opisni prevod (Duna – reka Donava), dobesedni prevod (Nyugati pályaudvar – Zahodni kolodvor), delni prevod (Rákóczi út – cesta Rákóczi) generalizacija (a Balatonban – v jezeru), popolna pretvorba (Szitapitapéntek – Mala vas), opombe prevajalca in izpust (Duna – Ø).<br />
Pri prenosu se beseda ali besedna zveza prenese iz izhodiščnega besedila brez sprememb tako na morfološki kot na sintaktični ravni v ciljno besedilo. Pri prenosu gre za potujitveno strategijo, pomen realije pa iz ožjega, včasih niti iz širšega sobesedila, ni razviden. Če kulturnospecifični izraz prevajalec nespremenjeno prenese v ciljni jezik, brez dodatne opombe ali opisne razlage, je lahko prenesena beseda ali besedna zveza za bralca popolnoma nerazumljiva. Naslednji odlomek je nasičen s kulturnospecifičnimi elementi in aluzijami na prelomne zgodovinske dogodke v madžarski zgodovini: »Karakterno mnenje ima o bitki pri Vezekényu (ni bila ne tako nepomembna ne tako odvečna, kot se zdi na prvi pogled«), uporablja izraz »metoda Jánosa Drágffyja« (Drágffy si je pri Mohácsu odpel ostroge in jahal z državnim praporom v gotovo smrt), pozna anekdote o Deáku in reforme Imreja Nagya leta ’53, ve koga so obsodili v majhnem in koga v tako imenovanem velikem pisateljskem procesu, in se znajde tudi med različnimi usmeritvami MDF-ja.« (Esterházy 2011: 11). Postavlja se vprašanje kaj slovenski ciljni bralec sploh lahko razbere iz tega odlomka prevodnega besedila postmodernega fragmentarnega romana Ženska Pétra Esterházyja.<br />
Velikokrat prevajalci uporabljajo strategijo prenosa pri zemljepisnih imenih, pri katerih bi podomačitvena strategija, npr. poslovenjenje zemljepisnega imena, prinesla izgubo lokalnega kolorita.<br />
»Kaj z romantiko sotesk bi vaših, / s smrekami poraščeni Karpati! / Čudim se vam, vendar vas ne ljubim, / redek gost v pokrajini gorati. // Alföldska dežela, morsko ravna, / tam moj svet je, moja domovina. / Kakor orel, rešen kletke, vidim – vsepovsod neskončna je ravnina.« ( Petőfi, Alföld 1999: 25).</p>
<p>»Ti neizmerna alföldska nižava / si, moje duše radostna pristava« (Petőfi, Razvaline čarde 1999:32).</p>
<p>Zemljepisne realije umestijo bralca v specifični prostor, vendar iz sobesedila večkrat ni razvidno, ali gre za regijo, vas, park ali mestno četrt. V teh primerih mora prevajalec poseči v ciljno besedilo. Če ima kulturnospecifični izraz pomembno sporočilno vrednost za sobesedilo lahko prevajalec razloži izraz, bodisi z opombami ali z opisom. V romanu Antala Szerba Potnik in mesečina prevajalka v številnih opombah razlaga kulturnospecifične izraze, npr. »János in Ervin sta naju porinila v taksi in odpeljala na Markójevo.« (Szerb, 2011, 49). Bralec dodatne informacije dobi tako iz sobesedila kot tudi iz opomb prevajalke, in izve, da se v Budimpešti na Markójevi ulici nahaja reševalna postaja. S pomočjo opomb ciljni bralec vsekakor lažje umesti dogajanje v konkretni prostor ali čas.<br />
Včasih ima zemljepisna realija svojo prevodno ustreznico v ciljnem jeziku. Ime »Vaskapu« v Esterházyjevem romanu je prevedeno s prevodno ustreznico »Železna vrata«.<br />
»Ali, je poškilila name, je tam, kjer je veliko slapov, veliko besed za slap? Česa je veliko na Madžarskem? Začela me je udrihati po prsih, kakšna sramota in poraz, kakšna blama… Fiasko! In je pretresena sporočila, da sveta z besedami kljub vsemu ni možno opisati. Jaz ob takih priložnostih molčim (ob neki priložnosti sem omenil Jókaijev opis Železnih vrat – kakšen vik in krik!)« (Esterházy 2011 Ženska 19).<br />
Ali bo bralec vseeno vedel, da pri »Železnih vratih« gre za zemljepisno ime? V izvirnem besedilu je navedena še Donava, kar pa je prevajalka izpustila iz prevodnega besedila. Besedna zveza »Železna vrata« se nanaša na spektakularno ozek, nekoč zelo nevaren, odsek Donave v Južnih Karpatih ob meji z Romunijo. Ni nujno, da bo ciljni bralec to vedel, medtem ko so »Železna vrata« madžarskemu bralcu zelo znana iz romana Zlati človek pisatelja Móra Jókaija, ki ga Esterházy omenja, ter iz madžarske TV-serije, ki je bila posneta po romanu Donavski krmar (1908) francoskega pisatelja Jules Verne. Zemljepisno ime »Vaskapu« v enominutni noveli Istvána Örkénya je prevedeno s tujko »Vlaki, ladje in avtobusi bodo vozili po voznem redu, s trga Vigadó bo celo odplula posebna turistična ladja, ki bo proti slikoviti pokrajini Đerdapa in Črnemu morju (v primeru zadostnega števila prijavljenih) plavala kot z zastavami okrašen mrtvaški oder.« (Örkény 2008: 148). Uporaba srbskega imena prinaša dodatno slogovno zaznamovanost prevodnega besedila in vzbuja nove konotacije pri slovenskem bralcu.<br />
Zemljepisno ime »Kárpát – medence« »Karpatski bazen« je tudi stalnica v madžarskih literarnih besedilih. V naslednjem odlomku se je prevajalka odločila izpustiti zemljepisno ime, in poiskati analogijo za slovenski prostor: »Na Madžarskem že dober mesec in pol ne sije sonce in najde se tudi več takšnih obdobij, ko je bilo pri nas, tu, v Panonski nižini, najhladneje v Evropi in so bili z nami v istem košu le še moskovski zimski plašči. (Darvasi, Hol élünk – Kje živimo, 27.12. 2011)«<br />
V izvirnem besedilu je zemljepisna realija »Kárpát – medence« – »Karpatski bazen«, ki v ciljnem jeziku pri bralcu najverjetneje ne vzbuja čustev ali spomine, medtem ko ima za Madžare zelo močno konotacijo in zbuja mnogo zgodovinskih asociacij, vključno na selitve Madžarov. »Panonska nižina« v ciljnem besedilu ne zajema gorovij, ki so v Karpatskem bazenu, ne zajema Transilvanije, torej gre tudi za pomenski premik pri izpustitvi izvirnega zemljepisnega imena iz prevodnega besedila. Nadomešča ga »Panonska nižina«, ki je ciljnemu bralcu bolj znana, ne zajema pa zgodovinskega in kulturološkega izvenjezikovnega konteksta.<br />
Na portalu programskega sklopa Evropske kulturne prestolnice – Maribor, na spletni strani Življenje na dotik, v rubriki Perspektive in refleksije so dnevno objavljena besedila evropskih intelektualcev med njimi tudi številnih madžarskih piscev »o (ne)kulturi bivanja, o kulturi (ne)komunikacije, o individualnih in kolektivnih strahovih ter številnih drugih razpokah v družbi in v nas«. Iz teh razpok se bralcu odkriva tudi današnja preoblikujoča se podoba madžarske kulture in družbe.<br />
»Konjske dirke in stave so kmalu postale izredno priljubljene, nanje se je navadila vedno širša javnost. Igra, ki je na začetku pritegnila predvsem zanimanje višjih krogov, kmalu pa je nagovarjala tudi manj premožne družbene sloje, se je v dvajsetih in tridesetih letih dokončno udomačila v že omenjenem parku Kincsem(1) oziroma na dirkališču (A) Ügető (2).« (Jánossy, 12. 2. 2012).<br />
V opombi pod črto je razložen dobesedni pomen leksema »kincsem« (1), ki je v madžarščini ljubkovalni izraz in pomeni »moj zaklad«. Vendar pa je lastno ime Kincsem na Madžarskem tudi sinonim nepremagljivosti. Kobila Kincsem madžarske pasme je v letih 1876-79 zmagala na 54 zaporednih dirkah po Evropi, vključno s tekmo za pokal Goodwooda leta 1878. Njen kip so postavili v park, ki se imenuje po zmagoviti kobili. Leksem »ügető« (2) prevajalka pod črto razloži kot »jahajoč v kasu«. Bralcu izhodiščnega besedila pa je jasno, da je Ügető kraj, kjer se odvijajo oziroma so se odvijali konjske dirke. Ügető so odprli leta 1933, zadnja konjska dirka pa je bila 29. maja 2004. Danes je na parceli, kjer se je nahajal hipodrom, nakupovalno središče na 122.000 kvadratnih metrih. V samem prevodnem besedilu pa je na označenem mestu še eksplicitna opisna razlaga prevajalke (A): »dirkališče«, ki pomaga slovenskemu bralcu pri razumevanju zemljepisnega imena »Ügető«.<br />
Pri založbi Škuc je letos junija izšel kratki, toda sugestivni roman Agáthe Gordon Kozja šminka. V izvirniku so domišljijska krajevna imena, ki sprožajo aluzije na pravljice Janko in Metka (Mézeskalácsház — Lectarji). Ponavljajo se tudi domišljijska krajevna imena iz refrenov madžarskih otroških pesmi. Refrena »Szitapitapéntek« in »Dobszerda« imata v madžarščini včasih magični učinek tudi zaradi posebnega zvena, ritma in ponavljanja. V prevodnem besedilu se je prevajalka odločila za tvorjenje novega izraza za domišljijska krajevna imena, ki tudi v ciljnem jeziku funkcionirajo analogno izvirnemu ter pravljično. V prevodnem besedilu Kozje šminke je Szitapitapéntek »Mala vas«, »Dobszerda« pa Studeno »… je prišlo kot nalašč da lahko pripoveduje o svojih spoznanjih povezanih s homoseksualnostjo do katerih je prišla v družbi svoje sostanovalke iz Studena…« (Gordon, 2012, 40). Studeno je tvorjeno iz studenec, studenci so tudi pomembna pomenska križišča v pravljicah. Tako da delujejo prevajalske rešitve, Lectarji, Mala vas in Studeno v ciljnem besedilu hkrati makarovičevsko in grimmovsko.<br />
Od junija 2011 je v Sloveniji domala vsak mesec izšel književni prevod madžarskega romana, kar tudi kaže na močno medkulturno posredniško vlogo slovensko-madžarskih literarnih prevajalcev v slovenskem prostoru. Madžarski klasiki in sodobniki postajajo dosegljivi tudi slovenskim bralcem. Madžarski avtorji se redno udeležujejo Mednarodnega festivala Vilenica, Dnevi poezije in vina na Ptuju, Fabule ter evropskega pesniškega turnirja v Mariboru. Zadnje leto in pol velja za rekordno tudi glede objav madžarskih književnih besedil na spletni strani Življenje na dotik v rubriki Perspektive in refleksije. Zgornja analiza različnih prevajalskih postopkov madžarskih zemljepisnih realij je samo majhen segment celotnega literarnega prevoda. Res pa je, da se prevajalčeva nevidnost razblini ravno pri prevajanju kulturnospecifičnih elementov in za trenutek se razkrije ciljnemu bralcu. Obstoječi prevodi so dokaz, da prevajalcem tudi v primeru kulturnospecifičnih izrazov še vedno ostaja velik razpon možnosti, ki jih ponuja jezik za ustvarjanje in poustvarjanje značilnih učinkov v prevodnem besedilu ter za kompenzacijo izgub, ki nastajajo pri prevajanju. Čeprav ostaja odločitev prevajalca med različnimi prevajalskimi postopki vedno subjektivna, naj bo tudi samokritična, natančna, eksperimentalna in avtorska.<br />
prevajanje poučevanje madžarščine<br />
