Delo (Ljubl.), Književni listi, 31. jan. 2012, leto 54, št. 25, str. 16.
Prvi v slovenščino preveden roman madžarskega romanopisca Sándorja Máraia Sveče so dogorele (1942) je bil leta 2002 v trenutku razprodan. Ljubimec v Bolzanu je od leta 1992 izšel v štirinajstih jezikih.
»Ali se ni še nikomur zazdelo, da bi nas moralo ob pregledu ljubezenskih zgodb evropske književnosti miniti veselje do zaljubljenosti?« sprašuje avtor Péter Nádas v zbirki Nebeška in zemeljska ljubezen (1991). Da je ta tema madžarskega misleca in literata zaposlovala več desetletij, priča njegova 1510-stranska trilogija Vzporedne zgodbe (2005), ki jo je pisal osemnajst let. Izid zbirke Nebeška in zemeljska ljubezen v slovenskem jeziku (2011) je toliko bolj vznemirljiv, ker so bili eseji doslej prevedeni samo v nemški jezik.
Pokaži članek >>
<br />
Madžarska pisca: Márai o zapeljivcu, Nádas o ljubezni<br />
Júlia Bálint Čeh, Književni listi</p>
<p>Formulo, kako bo prevedeno literarno delo zaživelo v ciljni kulturi, si želi najti vsaka založba. Prvi v slovenščino preveden roman madžarskega romanopisca Sándorja Máraia Sveče so dogorele (1942) je bil leta 2002 v trenutku razprodan. Zdaj sta v slovenščini dve novi deli vznemirljivih Madžarov.</p>
<p>Sándor Márai (1900–1989) je bil že pred drugo svetovno vojno uspešen madžarski romanopisec. Med vojno je ostro nasprotoval fašistični diktaturi, po vojni pa tudi komunističnemu režimu. Leta 1948 je najprej emigriral v Švico, nato
v Italijo, kasneje pa je zapustil Evropo.</p>
<p>Na Madžarskem bi v osemdesetih že dovolili izid njegovih del, vendar je Márai prisegel, da natisa ne bo dovolil, dokler bodo tam sovjetske čete. Enako hitro, kot so ga v Evropi pozabili, so bila njegova dela devet mesecev po padcu berlinskega zidu bliskovito iztrgana iz pozabe. Po skoraj petdesetletnem premoru so v več kot tridesetih državah izdali roman Sveče so dogorele, ki se je leta 1998 povzpel na osmo mesto najbolje prodajanih knjig v Londonu, leta 2005 pa v Italiji doživel petintrideseti ponatis.</p>
<p>Madžarska založniška hiša Helikon je z njegovimi romani, dnevniki, pesmimi, kratko prozo in eseji v letih od 1996. dosegla rekordno prodajo s poldrugim milijonom izvodov.</p>
<p>O slavnem avanturistu</p>
<p>Ljubimec v Bolzanu je od leta 1992 izšel v štirinajstih jezikih. Izvirnega madžarskega naslova drugega romana niso spremenili samo španski, nemški, nizozemski in ameriški založnik. Tudi pri založbi Didakta so se namesto za Gostovanje v Bolzanu odločili za naslov Ljubimec v Bolzanu, čeprav je gostovanje ključna beseda romana, vtkana v pripovedno strukturo besedila.</p>
<p>Brez dvoma bodo bralci prepoznali poteze slovitega avanturista, ki je leta 1756 pobegnil iz zloglasnega beneškega zapora in se med begom ustavil v zasneženem Bolzanu, v gostišču Jelen. Giacoma Casanovo, čigar gibe »opazujejo moški, predvsem pa nervozno lovijo poglede svojih dam v njegovi prisotnosti«, in parmskega grofa, ki »ne hrepeni več po mladosti, ki je bila polna zgrešenih pojmovanj in netočnega izražanja, ganljivih in nežnih, vznesenih in zameglenih, mladostniških in nezrelih zablod srca in razuma…«, razdvojuje tisto, kar loči tudi generala Henrika in Konrada, ki se v Svečah snideta po štiridesetih letih.</p>
<p>Ljubezen je v romanu prisotna v vsaki sceni. Dvostranski opis poljuba v gostišču, večna strast, dvoboj med moškima in večno kresánje med žensko in moškim bralca peljejo skozi filozofsko predstavo. Prek virtuoznih večstranskih monologov se razkriva samorefleksija protagonistov, ki zagovarjajo nujo po zvestobi samemu sebi in svojemu značaju. Bralec do konca romana napeto pričakuje, kakšen obraz se bo razkril izpod mask, ki jih protagonisti snemajo »vsako posebej, dokler ne uzrejo čisto golih, resničnih obrazov«, in se ves čas sprašuje, ali je Casanova zaljubljen v grofico Francesco, kar bi bilo zelo nenavadno, saj je to v nasprotju z njegovim značajem. Je to zgolj ena od njegovih mask?</p>
<p>Nádasov jezik ljubezni</p>
<p>»Ali se ni še nikomur zazdelo, da bi nas moralo ob pregledu ljubezenskih zgodb evropske književnosti miniti veselje do zaljubljenosti?« sprašuje avtor Péter Nádas v zbirki Nebeška in zemeljska ljubezen (1991). Da je ta tema madžarskega misleca in literata zaposlovala več desetletij, priča njegova 1510-stranska trilogija Vzporedne zgodbe (2005), ki jo je pisal osemnajst let.</p>
<p>Podroben opis enega ljubezenskega prizora na sto dvajsetih straneh še vedno dobiva zelo nasprotujoče si ocene literarnih kritikov. Pétra Nádasa so leta 1989 prosili, naj predava mladim o »vlogah in počelu spolov«. »Če bi rekel, da o tem ne vem ničesar in da me ti sumljivi pojmi ne zanimajo, zagotovo ne bi govoril po resnici. Toda enako bi bilo res, če bi rekel, da me razen tega ne zanima nič drugega in da vem vse o tem. Po kratkem premisleku sem nazadnje odgovoril, da bom svoje znanje o tem posredoval tako, da bom govoril o božanski in zemeljski ljubezni.«</p>
<p>Nádas v eseju povzame in dopolnjuje teze Pierra Teilharda de Chardina, se sklicuje na Michaela Foucalta in na ljubezenski diskurz Rolanda Barthesa. Opira se na številna filozofska, sociološka, psihološka, seksološka in literarna dela, ali pa jim »previdno nasprotuje«.</p>
<p>Nádasa zanima predvsem jezik, v katerem bi lahko spregovoril o ljubezni. »Treba se je vprašati, zakaj nimamo jezika, primernega za javni govor o tako resni temi, ki se dotika vsakogar? Zakaj ni srednje poti med obscenostjo in molkom? (…) Zakaj je izpoved edina sprejeta oblika resnega pogovora o ljubezni?«</p>
<p>Avtor ugotavlja, da besede prej prikrijejo arhaične, mitične in mitološke izkušnje, kot da bi jih definirale. »(…) o ljubezni bi si želel govoriti izrecno tako, da medtem sploh ne bi govoril o drugem kot o nezmožnosti monologa o njej …</p>
<p>Če pa se vendarle dogodi, da prelomimo modri molk in pričnemo govoriti o ljubezni, so prizorišča naših pogovorov, ki jih spremljajo stoki, sanjava tišina, jecljanje, vzdihi in ihtenje prej koti temne ulice ali soba, v kateri se med prvim in zadnjim stavkom spusti polmrak.« Nádas v esejih ugotavlja nezmožnost dualističnega dojemanja telesa in duše ter odkriva duhovno dimenzijo v spolnosti in elementarno strast v platonski ljubezni. Lanski izid zbirke Nebeška in zemeljska ljubezen v slovenskem jeziku je toliko bolj vznemirljiv, ker so bili eseji doslej prevedeni samo v nemški jezik.</p>
<p>Intenzivno prevajanje</p>
<p>Jože Hradil in Marjanca Mihelič se kot prevajalca ne zanašata le na svoje jezikovne reflekse. Poleg poznavanja kulturnih razlik do potankosti obvladata različne strategije za razreševanje prevajalskih problemov. O tem pričajo nagrade za madžarska književna dela v njunem prevodu. Med njimi je prvo mesto madžarskemu pesniku Győzőju Ferenczu za pesem
O neizogibni napaki v prevodu Jožeta Hradila na evropskem pesniškem turnirju leta 2011 v Mariboru.</p>
<p>V Pogledih je bila zbirka
O nebeški in zemeljski ljubezni v prevodu Marjance Mihelič uvrščena v izbor knjige leta 2011 v kategoriji prevodna esejistika. Madžarske avtorje v prevodu berejo maloštevilni slovenski bralci. Zato bi se obema publikacijama prilegla spremna beseda, v kateri bi bralci izvedeli kaj o avtorju, priredbi, genezi in recepciji besedila.</p>
<p>Lani je v Sloveniji domala vsak drugi mesec izšel književni prevod iz madžarščine, kar kaže na močno medkulturno posredniško vlogo slovensko-madžarskih literarnih prevajalcev v slovenskem prostoru. To daje upanje, da bo po dolgih letih slovensko-madžarska medknjiževna komunikacija spet zaživela, čeprav je literarna refleksija skoraj neznatna.<br />
